Anaharzis (starogrško: Ἀνάχαρσις, romanizirano: Anakharsis) je bil princ in filozof, okoli katerega se spletajo razne legende. Živel je v 6. st. pr. n. št., v Skitiji, krajih severno od Črnega morja. Bil je brat kralja Saulija, in sin kralja Gnurusa. Ponekod se pojavlja kot eden od Sedmih modrecev (sedmerice državnikov, zakonodajalcev in filozofov antične Grčije iz zgodnjega 6. stoletja pr. n. št.). Nekateri kasnejši evropski filozofi so ga imenovali za »plemenitega barbara«.
Po dolgi poti skoraj ostal pred vrati
Nekega dne se je odpravil v Atene in tam potrkal na vrata zakonodajalca Solona, ter mu, ko jih je ta odprl, dejal, da je prišlek, prišel z namenom, da bi z njim sklenil prijateljstvo. Ko mu je Solon odgovoril, da je prijateljstva bolje sklepati doma, je Anaharzis odvrnil: »No, saj si doma, zatorej postani moj prijatelj in gostitelj.« Solon, je sprevidel njegovo bistrost in Anaharzisa sprejel v goste.
Ureditev Aten postavljena pod vprašaj
To naj bi se zgodilo prav v času, ko je pisal zakone. Anaharzis je, ko je izvedel, s čem se Solon ukvarja, pripomnil, da je naivno misliti, da lahko zakoni ustavijo krivičnost in pohlep državljanov, saj so kot pajčevine – vanje se ujamejo le šibki in majhni, vtem ko jih bogati in vplivni zlahka raztrgajo.
Anaharzis je tudi dejal, potem ko je bil prisoten na zasedanju skupščine, da ga je osupnilo, kako pri Grkih razpravljajo modri ljudje, odločajo pa neumni. Bil je tako resnicoljuben, da je zaradi njega nastal pregovor »govoriti kot Skiti«. Pripisan mu je bil tudi rek: »Trta obrodi troje plodov: prvega užitka, drugega omame in tretjega obžalovanja.«
Viri:
-
Plutarchus (prev. M. Hriberšek in D. Movrin 2004), Vzporedni življenjepisi. – Ljubljana, DZS.
